Zgodovina

          Govor takratne podpredsednice Mirjam Bratina ob 10. obletnici ustanovitve društva:

” Pridružujem se pozdravom predsednice (Ane Saksida) in še enkrat prisrčno pozdravljam vse prijatelje Sončnice.

          Danes je za vse nas pomemben dan, saj naše društvo deluje že več kot deset let- ustanovljeno je bilo namreč , 13.junija  leta 1999. Ko se spominjamo tiste tople junijske nedelje, smo lahko ponosni na prehojeno pot in na to, da smo si za bistvo svojega delovanja izbrali prav družino, ki je danes doživlja največjo krizo. Tudi širša družba se mora soočati s tem zapletenim problemom , saj razpad družine hkrati pomeni tudi razpad družbe. Žal se dogaja ravno nasprotno, da družina nima dovolj podpore in pomoči. Zanimiva dejstva je o tem v svojem uvodniku zapisal urednik Jurij Paljk, ki navaja konkretne podatke, kako italijanska zakonodaja daje prednost ločencem, izvenzakonskim skupnostim in samohranilkam pri prispevkih in davčnih olajšavah in ne podpira številčnejših družin. Vsa ta s številkami podkrepljena dejstva govorijo o počasni, a gotovi smrti družine in o tem, da je Evropa obsojena na smrt, ker ne verjame več vase in v osnovno celico družbe, kar je družina do nedavnega bila, še zaključuje Paljk.

     Kljub vsem tem črnogledim napovedim, pa verjamemo v moč in pomen družine. To je bilo že naše vodilo ob ustanovitvi društva. Prepričani smo, da je za vsakega človeka najdragocenejše kar ima prav družina in družinsko življenje. Tudi pri izbiri imena, smo hoteli izraziti optimizem, zato je poleg drugih imen , ki so bila predlagana ( npr. klas), bilo izbrano prav ime Sončnica- želja, da bi se vedno ozirali k soncu, k pozitivnemu. Prav je, da  se ob 10-letnici delovanja spomnimo na začetek in kako oz. zakaj je društvo sploh bilo ustanovljeno. Prelomno je bilo leto 1994, ki je bilo razglašeno za mednarodno leto družine. Takrat je zakonska skupina, ki je delovala v Gorici že več let pripravila dvodnevno srečanje v Štandrežu, ki je bilo posvečeno zakoncem in problematikam vzgoje otrok. Od takrat dalje je bilo organiziranih več pobud za družine: od praznovanja materinskega dneva v Štmavru, do dneva družin, ki smo ga pripravljali na majsko nedeljo, ki je bila najbližja 15. maju- mednarodnemu dnevu družine. Vse te pobude so pripomogle k temu, da smo se odločili, da se organiziramo v društvo. Vodila nas je zagnanost in želja, da bi zgradili medseboj tesnejše prijateljske vezi, poglobili zakonske odnose  in  si pomagali pri vzgoji otrok.

Prav je, da na tem mestu omenim tudi poimensko prvi odbor, ki so ga sestavljali: Ani Saksida, Andrej Fajt, Mauro Leban, Vivijana Jarc, Harjet Dornik, Paola Bertolini in Mirjam Bratina. V nadzornem odboru so bili: Andrej Vogrič, Nevia Žerjal,  Goran Rustja. Njihova požrtvovalnost in delavnost je pripomogla k temu, da se je društvo razvilo, pa tudi delo vseh naslednjih odbornikov, ki so v teh desetih letih bili: Mojca Terčič,  Aleš Figelj, Marko Terčič, Franko Pahor, Beti Marussi, Manuela Mažgon, Anastazija Fon, Marjanka Srebernič, Karlo Nanut, Fanika Klanjšček, Anita Tomažič, Caterina Ferletič, Martina Grahonja,Katja Volpi. Predlagam za vse topel aplavz.

     Če sedaj pregledamo naše 10-letno delovanje ugotovimo, da se je skupnost družin uveljavila v našem prostoru in da je s svojimi aktivnostmi popestrila ponudbo na vzgojnem področju.

Dejavnosti so bile zelo razvejane, naj omenim le nekaj najpomembnejših:

1. organizacija vzgojnih predavanj: v svojo sredo smo povabili ugledne strokovnjake s področja psihologije in pedagogike kot npr. Bogdana Žorža, Christiana Gostečnika, Marjo Strojin, Alenko Rebula in številne druge. Predavanja so postala nekakšen razpoznavni znak našega društva, saj se jih je večinoma udeleleževalo številno občinstvo, tudi iz matične domovine. Trudili smo se za kvaliteto, kar se nam je tudi pozitivno obrestovalo.

2. dan družine, ki je obeleževal mednarodni praznik družine in je predstavljal družabno srečanje družin ob skupnih igrah v naravi in pogovorih. Udeleževalo se ga je kar lepo število družin, žal pa ga zadnji dve leti nismo organizirali zaradi preobremenjenosti odbornikov.

3.organizacija poletnega središča: na začetku Srečanja, pozneje za srednješolce še Izzivi;

4. priprava raznih izletov po Sloveniji, kjer smo spoznavali lepote naše domovine: kako lepi so spomini, ko pomislimo na dvodnevni izlet na Dolenjsko, v Prekmurje, Kekčevo deželo, Istro, Brkine, Logatec, Rezijo… Vse spomine lahko obujamo ob razstavljenih fotografijah.

5. organizacija raznih tečajev: plesnega za odrasle in mlade, kuharskega, šiviljskega..

6. priprava duhovnih obnov v božičnem in velikonočnem času, kar je pozneje prevzela duhovnija

7. sodelovanje z drugimi društvi : kulturnimi, športnimi;

8. priprava najrazličnejših družabnih srečanj: martinovanje, pustovanje, materinski oziroma starševski dan;

9. udeležili smo se tudi razprave ob pripravi družinskega zakonika v deželnem svetu..

In še bi lahko naštevali, a bi bilo predolgo.

Gotovo pa je bila največja pobuda in prvi sad dolgoletnih načrtov skupnosti Sončnice ustanovitev Mladinskega doma kot odgovor na vse bolj nerešene socialne potrebe slovenske manjšine. Pobudniki nastanka oz. nekakšen pripravljalni odbor v katerem so bili:  Mauro Leban, Andrej Fajt, Aleš Figelj in jaz, smo imeli širše načrte o ustanovitvi socialne zadruge, ki bi lahko pomembno zapolnila vse vrzeli na socialnem področju od slovenskih jasli, do popoldanskega pouka za srednješolce, pomoči in prevoze za ostarele, družinske posvetovalnice, psihopedagoške, logopedske službe in drugih dejavnosti, ki bi ustvarjale nova delovna mesta. Žal zaradi spremembe zakonodaje glede zadrug in različnih načinov reševanja te problematike ni prišlo do širjenja. Mogoče, kdaj v bodoče…

V zadnjih letih se je tudi Sončnica soočila s krizo delovanja predvsem zaradi zasedenosti večine odbornikov, skrhanja ali ohladitve medosebnih odnosov, pomanjkanjem novega elana in s pasivnostjo nekaterih članov.

Zato je mogoče tudi tu trenutek za razmislek, kaj je namen in cilj društva, katere aktivnosti ohraniti, katere opustiti. Kot sem že uvodoma nakazala, so potrebe prav na področju zaščite družine vedno večje: gospodarska in moralna kriza je prizadela tudi naš prostor,  vedno več ljudi tudi potrebuje pomoč zaradi materialne stiske, psihičnih težav, stresa, depresije, osamljenosti… Mladi so največkrat prepuščeni samim sebi, starši se sami soočajo z vzgojnimi težavami, ostareli so osamljeni. Današnji človek potrebuje predvsem to, da ga nekdo posluša, da ga sprejema in ne obsoja. Nihče ne more živeti sam zase, brez sočloveka. Zgraditi moramo medosebne odnose, ki bodo temeljili na spoštovanju drugega , na solidarnosti in pomoči ljudem v stiski. In prav na teh področjih bi lahko skupnost družin Sončnica našla nove izzive za svoje delovanje- namreč kot posrednik med različnimi vzgojnimi institucijami kot so vzgojne posvetovalnice, SOS telefoni,ipd. Veliko je še neizkoriščenih možnosti za delovanje, mogoče bodo pa naši mladi zavihali rokave in videli novo priložnost za delo prav na socialnem področju.

In za konec še VSE NAJBOLJŠE SONČNICA! Želim ti še veliko ustvarjalnih let, polnih elana, idej in vztrajnosti, da bi se vedno obračala k soncu, k pozitivnemu. Hvala!”